V Nemčiji stanovanjske zadruge postajajo vse bolj priljubljena alternativa na nepredvidljivem nepremičninskem trgu, saj najemnikom zagotavljajo visoko stopnjo varnosti in dolgoročno stabilne najemnine. Člani zadrug niso le najemniki, temveč solastniki, kar praktično izključuje tveganje za odpoved najemnega razmerja zaradi lastnih potreb lastnika, kar je sicer pogost pojav pri zasebnih najemodajalcih. Sistem temelji na plačilu deleža v zadrugi, kar članom omogoča bivanje v stanovanjih, ki so običajno cenejša od tržnih povprečij. Kljub številnim prednostim pa se zainteresirani posamezniki srečujejo z določenimi ovirami. Največja težava je omejena razpoložljivost prostih enot, saj so čakalne liste v večjih mestih pogosto dolge več let, nekatere zadruge pa so zaradi prevelikega povpraševanja začasno celo ustavile sprejemanje novih članov. Poleg tega morajo novi člani ob vstopu vplačati kapitalske deleže, ki lahko znašajo več tisoč evrov, kar predstavlja začetno finančno obremenitev, čeprav se ta znesek ob izstopu iz zadruge vrne. Stanovanjske zadruge tako ostajajo ključen steber socialne stanovanjske politike, ki spodbuja skupnostno bivanje in preprečuje gentrifikacijo mestnih središč.